Eno leto je že minilo, odkar sem pustila varno službo za nedoločen čas in se podala v svet podjetništva. Želja po samostojni poti je v meni tlela že nekaj let. Delo v službi me je začelo dušiti – ne sodelavci, ampak naloge. Bile so monotone do amena. Vedela sem, da tako ne želim preživeti do pokojnine. Čas je bil, da nekaj ukrenem.
Seveda to ni bil impulziven korak iz danes na jutri. Kdo bi bil tako nor? (No, nekaj poguma pa je vseeno bilo vmes.)
Od nekdaj me je zanimalo zakulisje digitalnega sveta. Kaj se res zgodi, ko kliknem »enter«? Kako deluje spletna stran v ozadju? Radovednost me je gnala, in ko so znanja postala bolj dostopna tudi za neprogramerje, sem se začela poglabljati.
Naredila sem tečaj, začela upravljati službeno spletno stran in se iz dneva v dan učila. Kje? Na YouTubu, forumih, pri mentorjih in, ja – tudi z metodami »poizkusi–pogrni–nauči se«. Znanje sem gradila brez pravega načrta, a z jasnim občutkom: to je to.
Prvi konkretni korak? Odpoved in vključitev v program PONI – Podjetno nad izzive. Če še niste slišali za ta projekt, kliknite tukaj. Ni bila lahka odločitev, ampak nekaj v meni je reklo: bolje poskusiti in pogoreti, kot pa ne poskusiti sploh.
Potem je sledila realnost. Bili so vzponi. In padci. Pa spet majhen vzpon. In potem… velik padec. Saj veste, tista klasična podjetniška krivulja: pomanjkanje strank, premalo naročil, še manj evrov – in veliko vprašanj brez odgovorov.
Ko sem bila tam – v tisti točki, ko začneš resno računati, koliko mesecev si še lahko podjetnik, preden bo treba spet v “redno službo” – sem se vprašala: Ali je bila to sploh dobra odločitev?
Začela sem razčlenjevati, kaj sem sploh naredila v tem letu. Koliko sem vložila. Koliko sem si upala. Koliko sem se naučila. In kje vse sem se spotaknila.
Ko sem postavila svojo prvo spletno stran, sem bila ponosna – na strukturo, funkcionalnost, vsebino. In rezultati so se začeli kazati: SEO optimizacija je začela delovati, Google me je počasi začel prikazovati med zadetki, algoritmi so me končno zaznali. Po mesecih učenja in dela sem imela prvi občutek, da sem na radarju.
Ampak nekaj ni štimalo. Stran je bila… korektna. Ampak ne moja. Ni odražala mene, moje energije, moje zgodbe. Bila je narejena »prav«, ampak brez tiste pristnosti, ki se začuti tudi skozi zaslon.
In tako sem naredila največjo začetniško napako: izbrisala sem jo.
Ja, spletno stran, ki je že pridobivala SEO pozicije, bila indeksirana in je imela svoj digitalni “živčni sistem”, sem preprosto zamenjala z novo. Brez preusmeritev. Brez migracije vsebin. Brez strateškega premisleka. Preprosto – delete.
Zakaj? Ker sem si rekla: raje nova, prava jaz – kot stara, prazna maska. In čeprav razumem svojo odločitev, danes vem: lahko bi se tega lotila bolj premišljeno.
In prišel je paaaadec. Google ne pozablja kar tako. In hkrati tudi ne odpušča tako zlahka.
Moje pozicije so šle dol. Obisk – skoraj na nič. Algoritmi me niso več zaznali. Kot da bi nekdo v sistemu pritisnil »reset« in celoten internet – z vsemi svojimi botki, pajki in čudnimi crawlerji – ni imel več pojma, kdo sem.
In ravno takrat, ko sem bila na robu, ko sem si že pripravljala mentalni govor za naslednji razgovor za službo, se je začelo znova premikati.
Kot da so bile moje molitve k več strankam, več obiska in več potrditve končno uslišane.
Moja nova spletna stran je začela kazati prve znake življenja. Nekdo je poslal povpraševanje. Brez poznanstev. Brez priporočil. Kar sam od sebe. Kontaktni obrazec je opravil svoje.
In tisti občutek, ko ti nekdo sam napiše in reče: »Pozdravljeni, iščem izdelavo spletne strani,« je bil več kot potrditev. Bil je dokaz, da sem bila slišana. Da sem (spet) obstajala v digitalnem svetu.
In ta občutek… ko nekdo sam najde tvojo stran, prebere tvoj zapis in si reče: Želim sodelovati s to osebo. To je občutek, zaradi katerega si rečeš: Ne grem nazaj. Grem naprej.
Od tu naprej so se stvari začele sestavljati. Poklicala me je stranka, za katero sem mislila, da sem jo izgubila. Nato se je projekt, ki je obstal na pol poti, zagnal in se zdaj končuje. Prišlo je novo priporočilo, potem še eno. Znanka, sodelavec iz PONI-ja, prijateljica od prijateljice…
Zagon ni prišel čez noč. Prišel je kot nagrada za vse tiste dni, ko sem delala, čeprav se ni nič premikalo. Ko sem vztrajala, čeprav rezultata ni bilo.
Danes vem, da podjetništvo ni cilj. Je pot. Polna učenja, padcev, pivotov, uspehov. In če sem iskrena – ne bi je zamenjala za nič na svetu.
In ja, zdaj pride še priznanje, ki ga večina samostojnih podjetnikov zamolči: ne delam vsega sama.
Brez pomoči umetne inteligence bi mi marsikaj vzelo trikrat več časa. Tale članek? Pomagal mi ga je izboljšati ChatGPT. Marsikatero idejo za vsebino, boljšo besedno zvezo ali SEO popravke – ja, tudi to.
Ste opazili njegov stil? Tisti del, kjer se stavek lepo zaključi, struktura gladko teče in vmes pade kakšna retorična? Jep. To je on.
Ampak zapis? Misli? Iskrenost? To sem jaz.
